Od četrtka, 19. maja do torka 31. maja 2022 v Cirkulaciji 2, Podhod Ajdovščina Ljubljana – velika skupinska razstava brez naročnika

Skupni imenovalec | Common Denominator

Na razstavi je skupni imenovalec med sodelujočimi umetniki na simbolen način predstavljen skozi sklop umetniških del in njih pripovedi, ki izhajajo iz dialoga med različnimi mediji (slika, risba, instalacija, video, predmeti, fotografije itd.) v razstavnem prostoru. Razstavljena dela so nabita z izkušnjo in/ali spominom na določen časovno-lokacijski okvir, ki so so ga delili vsi razstavljavci in se kaže v izbranih materialih, referencah in temah. Prisoten je tudi v pogojih produkcije same razstave, uporabljenem kuratorskem modelu in v izvedbeni obliki institucionalnega pokrova.

Vidiki tega skupnega imenovalca so: začasna raba prostorov, množica mikroeksperimentov samoorganizacij in izkušnje, ki nastanejo ob ustvarjanju skupnih alternativnih praks delovanja. Ki se morajo nadaljevati.

Sodelujoči umetniki:

Cirkulacija 2, Ksenija Čerče, Dejan Knez, Tatiana Kocmur, Tilen Mihelič Kurent, NAME, Alen Ožbolt, Nina Pivk, Urška Savič, Francisco Tomsich, Damián Vega Velasco

Skupni imenovalec je prvi iz razširjene serije kolektivnih multimedijskih razstavnih projektov, ki jih koordinirajo Tatjana Kocmur, Borut Savski in Francisco Tomsich in se ukvarjajo z vztrajanjem Avtonomne Tovarne Rog v umetniških delih, telesih, arhivih in praksah ter replikacijo določenih pogojev produkcije, ki so bili značilni za ATROG in določajo splošni pristop do celotnega procesa ustvarjanja razstav.

Razstava je samoprodukcija vseh sodelujočih. Celovita podpora: Cirkulacija 2 in partnerji.

photo Tatiana Kocmur, Borut Savski

esejčić:

Borut Savski – Prispevek k svetovni blaznosti

Kakšni odnosi se lahko vzpostavijo, ko se na enem mestu sestavijo dela, ki so si stilsko, generacijsko, svetovno-zgodovinsko pogledno – lahko celo v popolni opoziciji? Ali se sploh lahko zgodi, da med seboj ne komunicirajo? Ali da ne komunicirajo z obiskovalcem?

Tu se odzovem z razmislekom s področja zvoka, ki ga zastopam že desetletja – in hkrati zatrdim da med stilsko-estetskimi povnanjanji obstajajo idejne (svetovno-nazorske) paralele, kjer je mogoče uvideti, da neko polje umetnosti caplja zadaj, neko drugo pa prednjači. Torej: zvoki v prostoru so samostojne entitete, ki jih z lahkoto v celoto druži pozorno uho. Tu nikoli ni mimobežnosti ali nekomunikacije – seveda pa je lahko konfrontacija. Vse ostalo, kar vključuje sinhronosti/ usklajenosti (melodiko in ritmiko…) je koračnica – ali pa (domoljubna?) pesem… – ki ju potrebujemo/ zahtevamo – kdo ve zakaj (seveda vem…).

S tem odmikom trdim, da so tudi druge abstrakcije samostojne entitete, ki zlahka sobivajo v prostoru, vezivo je oko gledalca, ki sestavi module v celoto. Še več, vse kar ne omogoča (=onemogoča) intelektualno-asociativni gledalčev proces je zgolj koračnica (ali pa domoljubna pesem)….

Mali odmik nekoliko stran od dveh omenjenih povnanjanj predlaga, da so entitete lahko mišljene kot osebe, ki naseljujejo nek prostor. Če prostor ni ostro definiran/ razmejen/ omejen, potem so komunikacije med osebami/ entitetami podobne: osebe hkrati zastopajo svoje želje/ načrte, občasno vstopajo v dialoge, pogosto v konfrontacije – kjer se dodobra pomeša osebno in medosebno/ skupinsko. V mesu ujetem homo sapiensu je to neogibno emocionalno. Pogled zunanjega opazovalca redko uvidi v takšnih razmerah red ali smisel / možnost razvoja in trdnost obstoja. Torej: kaos in nered.

Zanimivo: pred nekaj dnevi sem ponovno zasledil besedo kaos v primarnem pomenu – na strani slovenske wikipedije, kjer je definirana beseda anarhizem. Kaos je osnovni koncept, ki je opozicija reda. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bil matematično reprezentiran / vizualno reduciran na prekrasne vzorce fraktalov (-> kaos = red!) – in skoraj izginil kot bazični koncept nereda. Podobno kot je desetletje prej teorija naključnih števil (teorija iger) iztrgala koncept nepredvidljivosti na račun povečane verjetnosti za dosego željenega rezultata. Teorija iger je bila apropriirana kot matematični dokaz za neoliberalni tip ekonomije in teorija kaosa kot potrdilo za socialne pristope v teoriji evolucije – socialni darvinizem.

Nekako vzporedno s tem se pojavljajo nekatere drugačne ideje: Jacques Attali – Hrup: politična ekonomija glasbe, in nekaj kasneje Hakim Bey – Piratske utopije in Začasne avtonomne cone. Mimogrede: Hakim Bey je umrl prav času raszstave, 22. maja 2022. Obe ideji nista zagovornici političnega anarhizma, predlagata pa možnost samoorganizacije posameznikov v skupnosti – izven državno-kapitalskih definicij. Tako tudi ni več zahteve po trdnosti in trajnosti tako nastalih skupnosti. Nobenih posebnih definicij ni. Ni svetovnih ideologij – le različne prakse.

Kot začasne avtonomne cone lahko imenujemo marsikaj, kar je samoorganizirano in ohranja svojo živost v nekem časovnem obdobju. Predvsem se kaže kot živahnost in raznolikost vsakokratne mikrosocialne dinamike: mali podjetniki, koncertni placi, študentje, umetniki, aktivisti, alkoholiki, junkie-ji, športniki – v medsebojni komunikaciji. Traja le, dokler so si v ravnovesju – moduli / entitete. Takšne začasne avtonomne cone so (bile): Metelkova, Rog, Tobačna, pa tudi Cirkulacija 2 – in skozi dolgoletno prakso celo Radio Študent. Vsi zelo samosvoji hibridi, ki se v siceršnjo družbeno realnost vpletajo povsem po svoje, znotraj pa ohranjajo raznolikost samoorganiziranih zelo dinamičnih odnosov.

Zelo nujno je, da se konvencionalni uniformni realnosti / mainstreamu zoperstavljajo otočki začasnih avtonomnih con – kot samoorganiziranih, antibirokratskih, antiprofesionalnih, prekarnih, samoiniciativnih, hiperproduktivnih in popolnoma neodvisnih mikroskupnosti. Seveda kot povsem legitimni in legalni del širših skupnosti. Brez koračnic in domoljubnih pesmi.