Plesna predstava v prostorih Cirkulacije 2 /podhod Ajdovščina Ljubljana/

ponedeljek 3. 6. 2024 ob 20h

SUMISH IN ATSUKO PLEŠETA …

Koreografija in ples: Masayuki Sumi in Atsuko Wada

Glas: Barbara Thun
Glasba: Marko Košnik

Zoyd, Null Dance in …

Masayukijev nastop sem prvič v živo interpretiral z video inštrumentom leta 1999. Margrit Rieben in Hans Burgener sta ga spoznala leto dni pred tem v Marseillu, kjer je nastopal v zasedbi z glasbenimi improvizatorji, in ga potem z mano vred povabila na festival improvizirane glasbe Knotten 2 v Bernu. S kvartetom, poimenovanim 1TO3 smo z Margrit na bobnih, Hansom na violini, Masayukijem v ritualni drži in opravi ene izmed starih japonskih tradicij, vsekakor poželi pozornost, saj je bil videoinstrumentalizem v živo takrat še v povojih – pred nami pa publika iz vrst ljubiteljev improvizirane glasbe.
https://marurieben.com/onetothree.html

Zgodilo se je med pripravami na koncert, v zasilnem prostoru za vaje brez video projektorja. Ali se bo Masayuki lahko tudi navezoval na video interpretacijo v smislu interakcije, ali bom njegovo akcijo lahko le vizualno intepretiral? Po brezupnih poskusih nama je ostal peturni pogovor pred nastopom, v katerem sva uspela razdelati koncept in presenečena ugotovila, da naju oba zanima precej redka obrt: konceptualno razvijanje improvizacijskega sistema. Ta strast naju je gnala naprej, a najprej je moralo preteči sedem let, vse do leta 2006, da sva na daljavo uspela sestaviti mednarodno koprodukcijo. Tokrat sva si v plesnem ateljeju, ki sta ga Atsuko in Masayuki zgradila ob lastni hišici v Kobeju, vzela cel mesec za priprave. In kot tren je minilo 18 let od turneje, ki smo jo takrat začeli v Kobeju in nadaljevali v Mariboru in Berlinu, kjer se nama je pridružila pevka Barbara Thun.
https://www.youtube.com/watch?v=DSlaGoGBrU0

Predstava “Sumish in Atsuko plešeta” je svojevrstno nasprotje koncepta o skupinski improvizaciji. Par razpolaga s skupnimi izkušnjami v medsebojni sinhronizaciji, a soočena bosta z zanju skomponirano polurno skladbo, posneto vnaprej, brez ene same skupne vaje ali vnaprejšnjega poznavanja materiala. Prvič jo bosta slišala na vožnji z letališča proti Ljubljani, potem ko smo se dogovorili za njun obisk v Sloveniji pred dvema mesecema. Mogoče nam ločene priprave na srečanje, utemeljene zgolj na spominih in predstavah o drug drugem pomagajo, da tiste kulturne razlike, ki jih sicer preradi zlivamo v skupni lonec poenotenja, napnemo in izpostavimo v plesu iskanja ravnotežja med nesporazumi in nasprotji. Ali drugače: razliko med (zahodnim) sodobnim plesom, ritualnim Noh teatrom in logiko Pitagorovega monokorda mogoče lahko primerjamo s Kosovelovim: “Veseli, dinamični, relativni, gledamo življenje iz daljav smrti,” in Masayukijevim: “Vedno smo vsi v istem prostoru in ob istem času.”
____________

Masayuki Sumi (Sumish) – r. 1946, Saga, Japonska, je po dokončanem študiju prava na Univerzi Chuo (Chuo University) življenje posvetil plesu. Njegovi učitelji so bili Kazuo Kamizawa, Katushi Izumi, Mariko Sanjo in Akiko Houki. Med 1982 – 90 je vodil Zaza Dance Forum in 1990 ustanovil svojo plesno in produkcijsko enoto Dance Camp Project v Kobe-ju, ki jo je po 2005 nadgradil s projektom “Sumish Dance Company”.
Sodeluje s številnimi plesnimi, glasbenimi in polimedijskimi umetniki, med njimi: Yasuhiro Otani, Masayuki Akamatsu, Yumiko Tanaka, Futoshi Moriyama, Kosei Yamamoto, Yoshihiro Kawasaki, Shunichiro Hisada … in vztrajno razvija gibalno zvočni improvizacijski sistem, poimenovan Zoyd.
Ob številnih nastopih na Japonskem gostuje v Evropi, Aziji in Ameriki. Masayuki dandanašnji deluje tudi kot vodja “Spiritual Movement Lab”-a.
Je dobitnik “Encouragement Award” in velike nagrade “Saitama International Creative Dance Competition”.
https://www.facebook.com/sumishdance

Atsuko Wada, r. 1947, Kobe, Japonska, je pri šestih letih začela vaditi klasični balet in nastopila kot plesalka pri svojih dvajsetih. Sodelovala je pri nastopih, ki jih je podpirala Japonska zveza za sodobni ples (Japan Contemporary Dance Association) in sčasoma razvila svojstveni plesni pristop. 1985 je na evropski turneji plesnega mojstra Akiko-a Hoki-a nastopala v glavni vlogi.
Vodi Studio Dancecourt Kobe, deluje kot koreografinja, predava o svojem delu in vodi plesne delavnice v Koreji.

Barbara Thun – r. 1964, Braunschweig, Nemčija, je študirala klasično petje in eksperimentalno glasbo na Umetniški akademiji v Berlinu. Od leta 1992 deluje kot pevka in izvajalka v sodobni glasbi in glasbenem gledališču. Nastopala je solo in kot članica skupine »maulwerker« v gledališčih in na festivalih v Nemčiji ter na mednarodni sceni. Njene skladbe so bile izvajane v berlinskih gledališčih in v koncertnih prostorih kot sta Deutsches Theater in BKA, ter na več festivalih v Nemčiji, na Češkem in Španiji. Je dobitnica štipendije za kompozicijo Berlinskega senata in nagrade za življenjsko delo mesta Minhen. Po letu 2003 se je posvetila improviziranim glasovnim skladbam, kot na primer na Literaturfest v Minhnu in v več koprodukcijah s polimedijskim umetnikom Markom Košnikom. Študirala je tudi medicino in je dandanes redno zaposlena v psihiatrični bolnišnici v Nemčiji.

Marko Košnik, r. 1961, Kranj, Slovenija, deluje kot polimedijski umetnik od zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja. Sklada elektroakustično glasbo, razvija sinestetične inštrumente za neposredno rokovanje z zvokom in digitalnim videom, režira in producira performanse, od solističnih do skupinskih, gradi poetske platforme in instalacije, ki jih razširja s socialnimi in tehnološkimi ovoji, vse do interaktivnih okolij, ki jih najraje programira lastnoročno.
Z Inštitutom Egon March je od leta 1986 realiziral 71 produkcij, od tega 29 mednarodnih, s preko trideset projektnimi sodelavci.

Izvedba projekta: Inštitut Egon March in Studio Dancecourt Kobe
Lokacijski koproducent: Cirkulacija 2
Zahvale: Urška Kristina Škerl, Tatiana Kocmur, Marko Batista, Borut Savski

foto: Tatiana Kocmur