Na praznik kulture, v četrtek 8. februarja 2024 ob 20.00, bo prostor Cirkulacije 2, Podhod Ajdovščina Ljubljana, zavzel

Niko Novak
Poslednji med velikimi croonerji | Last of the big crooners

Kot se za croonerja spodobi, bo uporabil mikrofon, v podporo intimnemu brundanju pa električno bas kitaro. Seveda: ljubezen ni mrtva, je pa v zadnjih izdihljajih. Niko Novak je v preteklosti deloval v dveh kultnih zasedbah: Dicky B. Hardy in Duo Incurabili (z ranjkim Brunom Subiottom). Sedaj odločno stopa po samostojni poti.

Na sam praznik kulture NN nastopa za prostovoljne prispevke (t.i. vrata), na voljo bodo tudi nosilci zvoka in slike (t.i. miza). NN tako zagovarja “zares neodvisno umetnost” – v skladu s smernicami nekdanjega kulturnega ministra Uroša Grilca. Na vratih bo Tinca, za mizo Martin.

Crooner je intimen pevec z nizkim brundajočim glasom posteljne kvalitete, kar je v zgodnjih letih popularne glasbe omogočil mikrofon. Rudy Vallée, Bing Crosby, Perry Como, Dean Martin, Nat King Cole, Roy Orbison in nekaj kasneje: Morrissey in Nick Cave (-> https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_crooners). Kljub moški determinati spiska velja med omenjene uvrstiti tudi ženske (-> tudi moška umetnost je ženskega spola…): predvsem Nino Simone, celo Josephine Baker, pa Sarah Vaughan in Judi Garland.

Niko Novak je vsestranski ustvarjalec predvsem pa glasbenik in kot tak mnogokrat prezrta domača glasbena legenda nekdanji frontman zasedbe Dicky B. Hardy in ena polovica dueta Incurabili ki ga je tvoril skupaj s pokojnim Brunom Subiottom. V zasedbi Dicky B. Hardy je posnel in izdal glasbene albume Why Aren’t You Screamin’ (1995) I Whistle – You Dance (1998) in You Can’t Go Halfway and Get In (2001) v zasedbi Incurabili pa When ever you’re ready (2010) Sure (2011) in Fair enough (2014). Leta 2011 iz naslovov knjig sestavi nova dela – Poezijo.

Scenografijo je postavljal za večkrat nagrajene filme: za kratki igrani film v režiji Miha Mazzinija Obisk (2019) za celovečerec v režiji Vlada Škafarja Mama (2016) in za celovečerec Paradise – novo življenje (2019) Poslednji dan Rudolfa Nietscheja (2018) Vašhava (2014) Dvojina (2013) Lov na race (2009) Vem (2007) Na sončni strani Alp (2007) pa tudi nenagrajene filme Vision of Europe (2004) Nikoli nisva šla v Benetke (2008) Ona mežika cvetje drhti (2017) in druge.

Kot igralec se je predstavil v filmih Vem (2007) Instalacija ljubezni (2007) To je zemlja brat moj (2009) Toplo za ta letni čas (2011) Arheo (2011) in Idiot (2013). Kot avtor glasbe pa je podpisan v filmih Ljubezen na strehi sveta (2015) Ribolov (2016) Jaz sem (2017) Fundamenti (2018) in Ostanki – izpovedi duhovom (2019) leta 2018 pa je za Kino-Uho v Slovenski kinoteki v živo uglasbil in predstavil svoje videnje nemega filma Propad hiše Usher (1928). Leta 2019 je pri ŠKUCu izdal pesniško zbirko z vključenimi tremi studijskimi albumi muzike zbirko naslovljeno 1 2 3… 4, ki zaobjema zadnjih pet let njegovega ustvarjanja. Leta 2021 je v samozaložbi izšel LP Pankow. Leta 2021 je pri ŠKUCu izdal pesniško zbirko z vključenim studijskim albumom S9+M10.
https://skuc.org/S76/A21/Nosilci+zvoka/Niko+Novak%3A+S9+M10

Niko Novak je prejemnik Vesne za najboljšo glasbo v filmu Ljubezen na strehi sveta na 18. festivalu slovenskega filma (2015) vesne za najboljšo scenografijo (23. FSF 2020) v filmu Una nuova vita (2019) 2020 pa po izboru žirije na natečaju festivala Tresk 2020 podpisan ob delo za najboljši videospot Remains – Confessions to the Ghosts kot glasba režija in montaža.

V letu 2021 je dobil nagrado Vesna za najboljši eksperimentalni film letošnjega festivala Vdor skupaj z Matevžem Jermanom.

Niko Novak je pesnik življenja na divji strani, ki svojo individualnost (kot tudi nedostopnost) potrjuje zgolj s prepisovanjem od samega sebe, in arhetip barske mušice, ki je nekoč, preden se je nepovratno spečal z gledališkimi intelektualci, sedela na popotnem plašču Toma Waitsa. Takšna je tudi njegova poetika mestnega kavboja, znotraj katere se rad prepušča grehu in kazni ter prek katere se sporazumeva z demoni preteklosti. Niko Novak z življenjem hazardira z odprtimi kartami, a pri tem vseeno kakšno skrivnost obdrži izključno zase. /Gregor Bauman, Dnevnik -> https://www.dnevnik.si/1042935718/

Nenazadnje: Niko Novak je tudi tisti fonotekar Radia Študent, ki je lastnoročno preselil celotno fonoteko iz kleti bloka VIII v sedmo nadstropje bloka XIV.